Zaljubljeni v smrt

Zgodovinski okvir igre je tragična življenjska in ljubezenska zgodba sestre narodnega heroja Pinka Tomažiča, Danice Tomažič, in Stanka Vuka, slovenskega pisatelja in intelektualca. Danica in Stanko sta se spoznala avgusta 1939 in se junija 1940 – dobra dva tedna po Pinkovi aretaciji – poročila. Stanka so aretirali nekaj mesecev pozneje; naslednja tri leta in pol je preživel v različnih italijanskih zaporih in v tem času je svoji ženi Danici napisal okrog štiristo pisem. Iz zaporov se je vrnil februarja 1944. Marca istega leta, v času fašističnega oziroma nacističnega nasilja v Trstu, so zakonca Vuk na njunem domu na ulici Rossetti, številka 31, ustrelili še danes neznani likvidatorji.

Življenjsko usodo »mladoporočencev iz ulice Rossetti« – med tržaškimi in primorskimi Slovenci je kmalu po njuni smrti prerasla v mit, v literaturi pa svoj najodličnejši odmev našla v romanu Fulvia Tomizze – je Matevčeva v svojem dramskem prvencu strnila v niz prizorov, postavljenih v čas pred in po smrti obeh protagonistov, ki jih s pripovedjo o družini Tomažič med seboj povezuje Daničina mati Ema. Drama opozarja na intimnejši svet Danice in Stanka, njune odnose in življenje, ki zaradi različnosti njunih svetovnonazorskih pozicij (na Danico je vplival bratov politični aktivizem, Stanko pa je bil krščanski socialist), Daničine nezaustavljive čutnosti in Stankove intelektualne drže ni bilo preprosto. Dramsko dogajanje, ki vznika iz neprebolenih spominov Daničine matere, ki se ne more posloviti od svojih pokojnih otrok in mora tudi sama umreti, da se lahko spravi, pa ne posega le v preteklost, v tedanjo sodobno tržaško slovensko družbo, temveč se z aluzijami na današnjo realnost Slovencev v Italiji poglablja tudi v vprašanje, ali slovenski manjšinski prostor zmore dobrohotno samokritičnost in kako doživlja problematiko oziroma zakonitost asimilacije.

Literarna komparativistka in filozofinja Tamara Matevc (1972) je dramo posvetila pisatelju Fulviu Tomizzi, ki je bil z romanom Mladoporočenca iz ulice Rossetti močan navdih pri nastajanju njenega dramskega prvenca. Za njeno pisavo (je tudi avtorica dramatizacij) je značilen asociativni tok misli in čustev, ki skozi replike prepletajo poetičnost želje in bizarnost vsakdana ter izrisujejo problem temeljne osamljenosti človeka v njegovem odnosu do sočloveka.