Ženitev

Agatja Tihonovna se moži. Njena stara teta Arina si zanjo želi trgovca, kakršen je bil pokojni oče, ženitna posredovalka Fekla pa išče nekaj boljšega – plemeniteža, uglednega gospoda. Tudi zapriseženi samec, dvorni svetnik Podkoljosin, se je končno namenil oženiti, vendar se nikakor ne more odločiti za to ali ono nevesto, ki mu jih priporoča Fekla. Nadležni opravek odlaga že tri mesece, ko ga spreten trgovec, prijatelj Kočkarjov, končno odvleče na obisk k Agatji. Po naključju se na domu sramežljivke prav takrat zbere pisana druščina odcvetelih samcev, eksekutorjev, častnikov in nekdanjih pomorščakov, ki jih je Fekla kot primerne kandidate po stasu in stanu nalovila po mestu. Potem ko se ženini najprej prepričajo o vrednosti neveste in njene hiše, o številu lisičjih kožuhov in znanju francoščine, se med njimi vname petelinji boj. Agatjo bogata izbira popolnoma presune in skoraj se odloči, da bo ženina kar izžrebala. Podkoljosin med entuziastičnim posredovanjem Kočkarjova ves mencav sedi v slaščičarni …

Oče ruskega realizma, pisatelj, dramatik, humorist in samec Nikolaj Vasiljevič Gogolj, najbolj znan po romanu Mrtve duše in satirični komediji Revizor, v Ženitvi parodira prozaične razloge, ki ljudi ženejo v poroko, zato je igra bolj kot komedija o ljubezni, komedija o trgovanju in kapitalističnem načinu izbiranja partnerja. Prvo različico satire na temo tradicionalne ruske zakonske zveze svojega časa je Gogolj pod naslovom Snubci napisal že slabih deset let pred krstno uprizoritvijo končne verzije leta 1842. S svojim nepričakovanim razpletom je Ženitev sicer razburila sanktpeterburško in moskovsko občinstvo, pozneje pa se je trdno ustalila v železnem ruskem gledališkem repertoarju.